bós — bôsa o tudi ó prid. (ọ̑ ó) 1. ki ni obut: poleti je navadno bos; iti, hoditi bos; otroci tekajo bosi okrog hiše / obuti čevelj na boso nogo golo, brez nogavic; star. fant je bil bosih nog 2. ki je brez podkev, nepodkovan: voziti z bosim konjem / … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iskrênje — a s (é) glagolnik od iskriti se: iskrenje podkev / iskrenje snega, zvezd ◊ biol. iskrenje morja ki ga povzročajo iskrnice; teh. iskrenje preskakovanje isker med ščetko in vrtečim se delom električnega stroja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klepánje — a s (ȃ) glagolnik od klepati: klepanje kose / poslušal je enakomerno klepanje kladiv / klepanje divjega petelina ♦ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klepèt — éta in êta m (ȅ ẹ, é) nav. ekspr. živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet ◊ vet … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klopòt — ôta m (ȍ ó) klopotanje: slišal se je le klopot cokel / klopot konjskih podkev / klopot kastanjet … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kònj — kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kóv — í ž (ọ̑) zastar. okov(je): dragocena kov // podkev: konju dati novo kov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kováti — kújem nedov., kovál (á ú) 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podkávati — am nedov. (ȃ) redko pritrjati podkev; kovati: podkavati konja, vola … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podkóva — e ž (ọ̑) zastar. podkev: konji so potrebovali nove podkove … Slovar slovenskega knjižnega jezika
