Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dokônčen — čna o prid. (ó) 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enoveljáven — vna o prid. (á ā) publ. neizpodbiten, neovrgljiv: poskusi niso dali enoveljavnih rezultatov enoveljávno prisl.: upravičenost takšnega sklepa je mogoče enoveljavno dokazati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèizpodbójen — jna o prid. (ȅ ọ̑) knjiž. neizpodbiten, neovrgljiv: neizpodbojen dokaz ♦ jur. neizpodbojna sodba … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèodbíten — tna o prid. (ȅ ȋ) 1. ki se ne more, ne sme odbiti, odšteti: neodbitni stroški 2. zastar. neizpodbiten, neovrgljiv: neodbitno dejstvo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèovŕžen — a o prid. (ȅ ȓ) ki ni ovržen: dokaz je ostal neovržen; neovržena trditev žna o prid. (ȅ ȓ) star. neovrgljiv: neovržen dokaz; neovržna domneva / neovržna resnica nèovŕžno prisl.: neovržno dokazati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèpobíten — tna o prid. (ȅ ȋ) knjiž. neovrgljiv, neizpodbiten: nepobiten dokaz; to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomna nèpobítno prisl.: nepobitno dokazati; napovedi so nepobitno držale / ekspr., v povedni rabi nepobitno je, da so doživeli… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
