dokônčen

dokônčen
-čna -o prid. (ó) 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče ∙ publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • definitíven — vna o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona ♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki definitívno prisl.: definitivno se odreči… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kàkorkóli — in kàkor kóli prisl. (ȁ ọ̑) izraža poljubnost načina: naj bo že kakorkoli, moj sklep je dokončen; skušal se je rešiti kakorkoli / elipt. kakorkoli, v izdatkih se moraš omejiti in kàkor kóli vez. (ȁ ọ̑) 1. v oziralnih odvisnih stavkih za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kônčnoveljáven — vna o prid. (ó á ó ā) knjiž. dokončen, nepreklicen: odgovor je končnoveljaven; sodišče še ni izreklo končnoveljavne sodbe kônčnoveljávno prisl.: zadeva je končnoveljavno urejena …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • načŕt — a m (ȓ) 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • obràz — áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • peremptóren — rna o prid. (ọ̑) jur. nepreklicen, dokončen: peremptorna sodba / peremptorni rok rok, ki se ne sme podaljšati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pretvéza — e ž (ẹ̑) 1. kar prikriva pravi vzrok, povod česa: narodna ideja jim je bila pretveza za uveljavljanje materialnih interesov; njegova bolezen je zgolj pretveza, da se lahko izmika odgovornosti / poklicali so vojaštvo pod pretvezo, da bo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razhòd — óda m (ȍ ọ) 1. glagolnik od raziti se: povzročiti, ukazati razhod; ob razhodu so se veselo pozdravljali; razhod množice, vojakov / razhod po domovih / medsebojna nesoglasja so povzročila razhod društva / njen razhod s fantom je bil dokončen 2.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zádnji — a e prid. (ȃ) 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”