nèpobíten

-tna -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž. neovrgljiv, neizpodbiten: nepobiten dokaz; to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomna nèpobítno prisl.: nepobitno dokazati; napovedi so nepobitno držale / ekspr., v povedni rabi nepobitno je, da so doživeli neuspeh