Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
osát — a m (ȃ) 1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat; puliti osat na njivi; osat je bodeč; ljuljka in osat; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen; pren., ekspr. osat sebičnosti ♦ bot.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čeméren — tudi čméren rna o [prva oblika čǝm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jéžast — a o prid. (ẹ̄) 1. podoben ježu: ježast kolobar žice / ježasta dlaka trda, nasršena ♦ agr. ježasta brana priprava za drobljenje preorane zemlje v obliki osi z zobmi, ki se priključi traktorju 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen: zna biti ježasta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lájav — a o prid. (ā) ki (rad) laja: lajavi psi / slabš. ima lajav glas oster, zadirčen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôsast — a o prid. (ó) 1. podoben osi: osasto telo žuželke 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen: kaj si tako osasta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
osàt — áta o prid. (ȁ ā) ekspr. zbadljiv, zadirčen: osata ženska; kako si osata / osate besede / ves osat je odrinil pismo slabe volje, nerazpoložen osáto prisl.: osato pogledati; šel bom, kadar bom sam hotel, je rekel osato … Slovar slovenskega knjižnega jezika
renčáč — a m (á) 1. ekspr. pes, ki (zelo) renči: pomiriti renčača 2. slabš. neprijazen, zadirčen človek: ne meni se za tega renčača … Slovar slovenskega knjižnega jezika
režàv — áva o prid. (ȁ á) slabš. zadirčen: dober, čeprav režav človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rogovílast — a o prid. (í) 1. ki ima rogovilo, rogovile: rogovilasto deblo / rogovilast hrast / rogovilasta opora 2. ekspr. zelo velik in okoren: rogovilast človek / rogovilaste roke / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta 3. ekspr. razgrajaški, uporen:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaderíka — 1 e ž (í) knjiž. trska, iver: zaderika se ji je zabodla v prst; pod je poln zaderik 2 e ž (í) star. zadirčen človek: ti si še večja zaderika kot on … Slovar slovenskega knjižnega jezika
