- vejálnik
- -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vejálnik
Look at other dictionaries:
pájkelj — na in klja [kǝl] m (á) nar. stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu; vejalnik: na podu je ropotal pajkelj // priprava za odstranjevanje otrobov iz moke; tresilnik: pogledal je v pajkelj, kakšna je moka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vejálnica — e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
véjati — am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vélnik — a [u̯n] m (ẹ̑) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu; vejalnik: velnik ropota na dvorišču … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vetrnjáča — e ž (á) 1. nar. vejalnik: sipati žito v vetrnjačo 2. zastar. mlin na veter: postaviti vetrnjačo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
