- védomec
- tudi vedómec -mca m (ẹ́; ọ́) etn., po ljudskem verovanju 1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh: zraščene obrvi ima, vedomec bo; vedomec mu pije kri; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore; ta misel ga duši kot vedomec 2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka: lučka je bila vedomec
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.