- védoma
- prisl. (ẹ̄) star. vede, zavestno: vedoma narediti napako; vedoma si prilastiti kaj; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga namenoma, premišljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ponevédoma — prisl. (ẹ̄) star. 1. ne da bi se zavedal, nevede: ponevedoma je zaprla otroka v sobo; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / v obravnavi se je ponevedoma zabrisalo bistvo vprašanja neopazno 2. ne namenoma, nehote: ponevedoma povzročiti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika