- ubránost
- -i ž (á) lastnost, značilnost ubranega: barvna, glasovna ubranost; ubranost gibov / ubranost instrumentov; ubranost zbora / ubranost moštva / lirična ubranost dramskih prizorov
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ubránost
Look at other dictionaries:
sòzvóčje — a s (ȍ ọ̑) 1. knjiž. glasovna ubranost, skladnost: med glasovi ni bilo sozvočja / sozvočje samoglasnikov in soglasnikov v pesmi // ubranost, skladnost sploh: barvno sozvočje; sozvočje med vsebino in obliko / hiša je bila v popolnem sozvočju z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trózvóčje — a s (ọ̑ ọ̑) knjiž. glasovna ubranost treh (različnih) zvokov: smejati se v trozvočju // ubranost, skladnost treh (različnih) stvari sploh: trozvočje skal, dreves in šumeče reke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bárven — vna o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki; ubranost barvnih tonov; barvna harmonija; široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blagoglásje — a s (ȃ) ubranost glasov: pesnik skrbi za besedno blagoglasje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blagozvóčje — a s (ọ̑) knjiž. ubranost zvokov: blagozvočje v skladbi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
evfoníja — e ž (ȋ) knjiž. ubranost glasov; blagoglasje: pazil je na besedno evfonijo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glasóven — vna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje; enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin; občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba … Slovar slovenskega knjižnega jezika
harmoníja — e ž (ȋ) 1. ubranost, skladnost: vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo; barvna harmonija; harmonija oblike in vsebine / rušiti harmonijo v kolektivu; živeti v harmoniji 2. muz. glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
idíla — e ž (ȋ) 1. lit. lirsko epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konsonánca — e ž (ȃ) 1. muz. blagoglasno razmerje dveh ali več tonov: disonanca in konsonanca 2. knjiž. skladnost, soglasje, ubranost: v delu se čuti konsonanca med avtorjevim sporočilom in problemi sodobnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
