trobíti

trobíti
in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужен реферат?

Look at other dictionaries:

  • róg — a stil. á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 1 …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bombardón — a m (ọ̑) muz. trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom: trobiti v bombardon; vojaški bombardon …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • èn — êna o stil. ó štev., sam. êden [dǝn] (ȅ é) 1. izraža število ena [1] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • halalí — m neskl. (ȋ) lov. znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena: trobiti halali …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hélikon — a m (ẹ̑) muz. veliko trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom: trobiti na helikon; godbeniki z bleščečimi helikoni čez ramena …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ísti — a o prid. (ȋ) 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mirozòv — óva m (ȍ ọ̄) zastar. zvočni znak za počitek, spanje: trobiti mirozov …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odtrobíti — in odtróbiti im dov. (ȋ ọ) prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tróblja — e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tróbljenje — a s (ọ) glagolnik od trobiti: poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”