cefráti

cefráti
-ám [cef in cǝf] nedov. (á ȃ) trgati na koščke, nitke: živčno je cefrala rob predpasnika; obleka se na rokavih že cefra / krogle so cefrale listje; pren. burja cefra oblake; megla se cefra v krpe ♦ les. cefrati les drobiti ga v vlakna; defibrirati

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • cefedráti — ám [cef in cǝf] nedov. (á ȃ) star. cefrati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cefránje — a [cef in cǝf] s (ȃ) glagolnik od cefrati: cefranje volne; pren. od tega kritika smo vajeni samo cefranja in trganja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cúfati — am nedov. (ȗ) pog. trgati v kosme, nitke; cefrati, rahljati: cufati perje, žimo / v zadregi je cufala rob predpasnika …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cvèsti — tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvǝ in cve ] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cvetéti — ím nedov. (ẹ í) 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela // …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • drápati — am in ljem nedov. (ā) 1. star. praskati: ljudje so ga drapali in ščipali 2. trgati, cefrati: drapati na kosce …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ógel — 1 ógla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima štiri ogle; zadeti se ob mizni ogel; ogel rute se je začel cefrati; miza je na štiri ogle štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • púkati — am nedov. (ū) nar. puliti: pukati lan, repo / pukati nitke iz prta // trgati, cefrati: v zadregi je pukala rob predpasnika …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vógel — gla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata // prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize 2. del stavbe, kjer se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”