- razbúrjenost
- -i ž (ȗ) stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svojo razburjenost; zardela je od razburjenosti; v razburjenosti sta se sprla
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
razbúrjenost
Look at other dictionaries:
alarmánten — tna o prid. (ȃ) ki zbuja zaskrbljenost, razburjenost, vznemirljiv: alarmantni glasovi; spet krožijo alarmantne vesti; alarmantno znamenje bolezni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dražíti — ím nedov. (ȋ í) 1. zviševati ceno: meso kar naprej dražijo / življenje se zmeraj bolj draži 2. s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi: mi bomo dražili travnik, sosedovi pa njive; dražiti za koga drugega in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jeznorít — a o prid. (ȋ ȋ) ekspr. 1. ki se hitro močno razjezi: jeznorit in ošaben človek; jeznorita ženska / jeznorit značaj 2. ki izraža, kaže jezo, razburjenost: jeznorito dopisovanje 3. silovit, divji: jeznoriti sunki vetra jeznoríto prisl.: jeznorito … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mŕzličast — a o prid. (ȓ) redko mrzličen: mrzličast znoj mu je oblival telo / mrzličasta razburjenost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadvladováti — újem nedov. (á ȗ) imeti vodilen, gospodujoč položaj: nadvladuje jih s svojo veljavnostjo in močjo / na sliki nadvladuje črna barva prevladuje / knjiž. komaj je nadvladoval razburjenost obvladoval, premagoval … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogórčenost — i ž (ọ̑) jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokônci — prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razdražíti — in razdrážiti im, in razdrážiti im dov. (ȋ á; á ā) 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: alkohol je rano še bolj razdražil; oko se mu je zasolzilo, ker ga je razdražila premočna svetloba; hrup ji je razdražil živce / spolno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skóp — a o stil. ó in skòp skôpa o prid. (ọ̑ ọ; ȍ ó) 1. ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop // ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z orodnikom ki daje,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ukrotíti — ím dov., ukrótil (ȋ í) 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca // nav. ekspr. s svojim ravnanjem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
