- polnomôčen
- -čna -o [u̯n] prid. (ó) nestrok. pravnomočen: polnomočna odločba
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
polnomôčen
Look at other dictionaries:
polnomóčen — čna o [u̯n] prid. (ọ̑) zastar. pooblaščen: polnomočni predstavnik organizacije … Slovar slovenskega knjižnega jezika