- polnomóčen
- -čna -o [u̯n] prid. (ọ̑) zastar. pooblaščen: polnomočni predstavnik organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
polnomóčen
Look at other dictionaries:
polnomôčen — čna o [u̯n] prid. (ó) nestrok. pravnomočen: polnomočna odločba … Slovar slovenskega knjižnega jezika
