- plôskanje
- -a s (ȏ) glagolnik od ploskati: dajati takt s ploskanjem / sprejeli so ga z burnim ploskanjem; navdušeno ploskanje občinstva / slišati je bilo ploskanje po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
plôskanje
Look at other dictionaries:
copotánje — a s (ȃ) glagolnik od copotati: zbudilo ga je škripanje vrat in lahno copotanje / copotanje in ploskanje navzočih; copotanje cokel, konjskih kopit … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gromovít — a o prid. (ȋ) 1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdušenih, vznesenih 2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito gromovíto prisl.: gromovito… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kláka — e ž (ā) knjiž., ekspr. najeta skupina ljudi, ki v gledališču, na prireditvah ploska, žvižga: pevka je imela svojo klako / navdušena klaka ploskanje, žvižganje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odtelováditi — im dov. (á ȃ) prenehati telovaditi: ko so odtelovadili, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtelovaditi vajo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odtrobíti — in odtróbiti im dov. (ȋ ọ) prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plòsk — plôska m (ȍ ó) 1. udarec z dlanjo ob dlan, ki ga spremlja zamolkel glas: s ploski je dajal pevcem ritem / po predstavi je bilo slišati le nekaj ploskov 2. slišen, plosk udarec, padec: plosk valov ob skalo / knjiga je s ploskom padla na tla /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prekínjati — am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da kaj preneha a) delovati: električni tok prekinja avtomat / prekinjati telefonske zveze b) obstajati, trajati: prekinjati molk, tišino / ne prekinjaj prijateljstva z njim c) navadno s prislovnim določilom za … Slovar slovenskega knjižnega jezika
públika — e ž (ú) občinstvo: publika zapušča dvorano; ploskanje, žvižganje publike / premierska publika / s svojo zadnjo knjigo pri publiki ni imel uspeha; filmska, gledališka, koncertna publika … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samohôten — tna o prid. (ó ō) knjiž. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja 3. svojevoljen,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skandíranje — a s (ȋ) glagolnik od skandirati: skandiranje pesmi, verzov; vaja v skandiranju / s trga se sliši navdušeno ploskanje in skandiranje množice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
