samohôten

-tna -o prid. (ó ō) knjiž. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja 3. svojevoljen, samovoljen: samohoten poveljnik / to je bila v marsičem samohotna praksa ● knjiž., redko samohotna pomoč v nesreči prostovoljna; knjiž. prepustiti mošt samohotnemu vrenju naravnemu vrenju samohôtno prisl.: samohotno so si lastili te pravice; poklical jo je samohotno, brez premišljevanja ∙ knjiž. priprava samohotno uravnava višino temperature avtomatično