demantírati — am dov. in nedov. (ȋ) razglasiti vest ali trditev za neresnično, navadno v tisku; zanikati, preklicati: veleposlaništvo je demantiralo vesti o incidentu; vlada je te novice takoj demantirala / demantirati prazne govorice // zavrniti, ovreči:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dezavuírati — am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ovreči pravilnost, resničnost česa, ne priznati česa: resničnost je dezavuirala njegove trditve; nova vlada je dezavuirala prejšnjo politiko / zdravnik je dezavuiral svojega kolego / poslanci so dezavuirali ministra… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hipotéza — e ž (ẹ̑) nedokazana, zgolj verjetna trditev, domneva: ovreči, postaviti, potrditi hipotezo; dvomljiva, tvegana hipoteza / Kant Laplaceova hipoteza o nastanku sončnega sistema; delovna hipoteza ki se rabi kot smernica za raziskovanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpodbíjati — am in spodbíjati am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpodbíti — bíjem in spodbíti bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpodnêsti — nêsem in spodnêsti nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
natolcevánje — a s (ȃ) glagolnik od natolcevati: to je le nesramno natolcevanje; ovreči lažne govorice in natolcevanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèovrgljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) ki se ne da ovreči: to je neovrgljiv dokaz; neovrgljiva domneva, trditev; neovrgljivo dejstvo / neovrgljiva pravica; neovrgljiva resnica // nav. ekspr. ki se ne da zanikati, zatajiti: njegov vpliv na kulturni razvoj je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obtôžba — e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opovréči — vŕžem dov., opovŕzi opovŕzite in opovrzíte; opovŕgel opovŕgla (ẹ ȓ) zastar. ovreči: s temi dokazi ni bilo mogoče opovreči teorije; opovrgel ji je vse, kar je trdila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
