- opravljívec
- -vca m (ȋ) kdor (rad) opravlja: zavrniti opravljivca
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
opravljívec
Look at other dictionaries:
grdílec — lca [u̯c in lc] m (ȋ) star. opravljivec, obrekljivec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jêzik — íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obirálec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja; obiralec hmelja, tobaka 2. ekspr. opravljivec, obrekljivec: on je obiralec in slepar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
