- opravljív
- -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) opravlja: opravljiva ženska / pog. tako pravijo opravljivi jeziki opravljivci
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
opravljív
Look at other dictionaries:
jêzik — íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dólg — á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
predólg — a o stil. ó [u̯g] prid. (ọ̑ ọ) preveč dolg: delati predolge korake; predolgi lasje; predolgo krilo / predolg govor; predolga povest / utrujen od predolge poti ● slabš. imeti predolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; evfem. imeti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strupén — a o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zlogólk — a o [u̯k] prid. (ọ̑ ọ̄) zastar. 1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis 2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
