Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
nèveljáven — vna o prid. (ȅ á ȅ ā) ki ni veljaven: neveljavna oporoka, pogodba / nepravilno izpolnjene glasovnice so neveljavne / znamka je neveljavna ne velja več … Slovar slovenskega knjižnega jezika
notárski — a o prid. (ā) nanašajoč se na notarje: notarska pisarna / notarski kandidat; opravljati notarski poklic / notarska listina, oporoka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ovréči — ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samorôčen — in samoróčen čna o prid. (ō; ọ̄) zastar. lastnoročen: samoročne opombe samorôčno in samoróčno prislov od samoročen: samoročno napisana oporoka // sam, brez tuje pomoči: samoročno ga je želel premagati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
testamènt — ênta m (ȅ é) izjava, zlasti pismena, s katero kdo določi dediča, dediče; oporoka: brati testament; napraviti, preklicati testament; ovreči testament / pismeni, ustni testament; pren. pisateljev umetniški testament ◊ rel. novi testament drugi del … Slovar slovenskega knjižnega jezika
veléti — ím dov., vêlel (ẹ í) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
veljáven — vna o prid., veljávnejši (á ā) 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
