bleščáti se — ím se tudi bleščáti ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razbleščáti — ím dov., razbléšči tudi razblêšči; razbléščal (á í) knjiž. povzročiti, da se kaj blešči, lesketa: sonce je razbleščalo kapljice rose razbleščáti se postati bleščeč: nebo se je razbleščalo od zvezd ● knjiž., redko luč se je razbleščala po sobi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bleščíca — e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice // bleščeč drobec: ledene bleščice… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bleskôten — tna o prid. (ó) knjiž. bleščeč, lesketajoč se: bleskotni sneg … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bleskovít — a o prid. (ȋ) zastar. bleščeč, lesketajoč se: bleskovito okrasje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blestíca — e ž (í) nav. mn., redko bleščeč drobec; bleščica: kristalne blestice snega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bliščèč — éča e prid. (ȅ ẹ) star. bleščeč: bliščeči biseri; prim. bliščati se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blískav — a o tudi bliskàv áva o prid. (í; ȁ á) ekspr. bleščeč, lesketajoč se: bliskave oči / bliskavi pogledi ◊ elektr. bliskava luč ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blúf — a tudi blèf blêfa m (ȗ; ȅ ē) ekspr. bleščeč, bahav videz brez vsebine, slepilo: za čisto navaden bluf gre; gledališki stil brez teatraličnega blufa / spregledal sem njegov bluf; samo naivneža lahko očara s svojim blufom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
celofán — a m (ȃ) prozoren, bleščeč papir iz hidrata celuloze: zaviti v celofan; kozarce za vlaganje zavežemo s celofanom; neskl. pril.: celofan ovitek … Slovar slovenskega knjižnega jezika