- bliščèč
- -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. bleščeč: bliščeči biseri; prim. bliščati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bliščèč
Look at other dictionaries:
bliščáti se — ím se tudi bliščáti ím nedov. (á í) star. bleščati se: zvezde se bliščijo; vse se je bliščalo od zlata / mesto se blišči v daljavi bliščèč se éča e: bliščeče se bodalo; prim. bliščeč … Slovar slovenskega knjižnega jezika
