bleščáti se

bleščáti se
-ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

Look at other dictionaries:

  • beléti — ím nedov., béli (ẹ í) postajati bel, svetel: lasje mu že belijo; oblaki so beleli in naznanjali zarjo // pesn. belo se odražati, bleščati se: sneg je belel v soncu …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • belíkati se — am se nedov. (ȋ) ekspr. belo odsevati, bleščati se: hiše se belikajo izza drevja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • belíti — 1 in béliti im nedov. (ȋ ẹ) 1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore 2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase ∙ star. otroci mu belijo glavo,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bleščánje — a s (ȃ) glagolnik od bleščati se: bleščanje jezera …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bleščèč — éča e prid. (ȅ ẹ) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • blestéti se — ím se in blestéti ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bliščáti se — ím se tudi bliščáti ím nedov. (á í) star. bleščati se: zvezde se bliščijo; vse se je bliščalo od zlata / mesto se blišči v daljavi bliščèč se éča e: bliščeče se bodalo; prim. bliščeč …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kristáliti se — im se nedov. (ȃ) knjiž. svetiti se, bleščati se: na vzhodu so se kristalile gore …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • leščáti se — ím se nedov., lêšči se in léšči se; lêščal se in léščal se (á í) zastar. bleščati se, lesketati se: oko se lešči / v očeh se ji leščijo solze leščèč se éča e: leščeči (se) kapniki …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odbíjati — am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”