бирич — бирюч, бирчий глашатай, судебный пристав , др. русск. биричь (Смоленск. грам. 1229 г.; см. Напьерский 434), укр. бiрич, словен. birìč палач, судебный пристав , чеш. birič глашатай, судебный пристав , в. луж. běrc, běric, н. луж. běric… … Этимологический словарь русского языка Макса Фасмера
bóbnanje — a s (ọ̑) glagolnik od bobnati: birič je z bobnanjem klical ljudi / bobnanje železniških koles / preveč bobnanja je bilo pri tej zadevi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bóbnati — am nedov. (ọ̑) 1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico // z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi 2. preh., star. ob bobnanju naznanjati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
galjót — a m (ọ̑) 1. v srednjem veku kaznjenec, obsojen na veslanje na galeji: na beneško galejo prikovani galjoti; izkoriščanje galjotov 2. ekspr., redko izprijen, slab človek: on je pošten človek, ti si pa galjot; ne maram tega galjota / kot psovka… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mórati — am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oklícati — oklíčem dov., oklícala in oklicála (í ȋ) 1. razglasiti: oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado 2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oklicávati — am nedov. (ȃ) oklicevati: birič je oklicaval ukaze … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oznaníti — in oznániti im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pandúr — ja m (ū) v hrvaškem in madžarskem okolju, nekdaj stražnik, birič: pandurji so množico surovo odganjali od vhodnih vrat / mestni pandur; pren., knjiž. Bleiweis in njegovi pandurji // vojak: vojvodovi pandurji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razbóbnati — am dov. (ọ̑) 1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba 2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali razbóbnan a o: v nekaj dneh bo stvar razbobnana … Slovar slovenskega knjižnega jezika
