izníčiti

izníčiti: -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

izníčenje — tudi zníčenje a s (ȋ) glagolnik od izničiti: upirati se popolnemu izničenju; izničenje človeka, sveta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámoizníčiti se — im se dov. (ȃ í ȃ ȋ) knjiž. izničiti samega sebe: samoizničiti se mu je postal cilj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zníčiti — im dov. (í ȋ) star. uničiti, opustošiti: toča je zničila polje; vojaki so zničili mesto zníčiti se izčrpati se, zgarati se: v rudniku se je zničil; zničila se je za otroke zníčen a o: zničeni delavci; prim. izničiti … Slovar slovenskega knjižnega jezika

Academic Dictionaries and Encyclopedias