izničeváti

izničeváti
-újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ) povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi izničujóč tudi zničujóč -a -e: medsebojno se izničujoča svetova

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

Look at other dictionaries:

  • zničevati — gl. izničevati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”