Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
besnják — a m (á) star. nasilnež, trinog: graščak je bil hud besnjak … Slovar slovenskega knjižnega jezika
birìč — íča m (ȉ í) 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gospodováti — újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, izvajati oblast: tu je gospodoval mogočen graščak; po naših deželah so gospodovali tujci; z železno roko je gospodoval nad služabniki / gospodovati svojim čustvom obvladovati jih, imeti jih v oblasti / razum gospoduje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gospóščina — tudi gospôščina e ž (ọ̄; ó) 1. zastar. gosposka: gospoščina je nalagala velike davke / deželska gospoščina / jara gospoščina jara gospoda 2. do odprave tlačanstva posestvo zemljiškega gospoda: graščak se je vrnil na svojo gospoščino; oskrbnik… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
graščákinja — e ž (á) graščakova žena ali lastnica gradu: graščak in graščakinja sta povabila goste … Slovar slovenskega knjižnega jezika
graščínstvo — a s (ȋ) star. področje, ozemlje, na katerem ima graščak oblast: podložniki so se z graščinstva zatekli v mesta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izžémati — am nedov. (ẹ̑) 1. s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa: izžemati sok iz limon; izžemati vodo iz perila // s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine: izžemati limono; izžemati mokro obleko 2. ekspr. izčrpavati,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
piskáč — a m (á) nekdaj kdor igra, piska na piščal, na glasbilo s piščaljo: piskači na stolpu piskajo vsako uro; graščak je naročil godce in piskače / mestni piskač … Slovar slovenskega knjižnega jezika
preselíti — sélim dov. (ȋ ẹ) povzročiti, da kdo spremeni stalno ali začasno bivališče: preselili so jo v novo stanovanje; preseliti kaznjenca v druge zapore; med vojno so nasilno preselili obmejne prebivalce / preseliti otroka v večjo sobo / zvečer so… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spàk — spáka m (ȁ á) 1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah; gleda grdo kot spak; graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
