Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
izpraševáti — 1 újem tudi spraševáti újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konfrontírati — am nedov. in dov. (ȋ) ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjati: konfrontirati mnenja, stališča / večkrat konfrontirata izkušnje / režiser nas konfrontira z realnim svetom ♦ jur. zasliševati pričo ali obdolženca v … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripórnik — a m (ọ̑) 1. jur. oseba, ki ji je začasno odvzeta prostost zaradi kazenskega postopka: zasliševati pripornika 2. lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok skozi priporo: izgovoriti pripornik; zveneča pripornika z in ž; priporniki in zaporniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vohúnka — e ž (ȗ) ženska oblika od vohun: vedeli so, da je vohunka; zasliševati vohunko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zasliševánje — a s (ȃ) glagolnik od zasliševati: zasliševanje prič, strank; zapisnik o zasliševanju ♦ jur. križno ali navzkrižno zasliševanje pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
