Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
f — [èf in fǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f ja (ȅ ȇ; ǝ̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani; veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik ◊ muz. mali f četrti ton v mali oktavi f… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
frikatíva — e ž (ȋ) lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok skozi priporo; pripornik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spiránt — a m (ā) lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok skozi priporo; pripornik: spiranti f, h, s … Slovar slovenskega knjižnega jezika
z — [zé in zǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, z zéja tudi z ja (ẹ̄; ǝ̏) štiriindvajseta črka slovenske abecede: napisati z; veliki Z // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: z je pripornik ◊ metal. profil Z in Z profil profil, katerega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
