zahtévati — am nedov. in dov. (ẹ) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zahtévek — vka m (ẹ̑) 1. jur. kar se zahteva: zahtevek je pretiran; odpovedati se zahtevku; vrednost zahtevka / poravnati, znižati zahtevek // dejanje, s katerim se kaj zahteva: zavrniti zahtevek; vztrajati pri zahtevku / zastaranje zahtevka; zahtevek za… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nalóga — tudi náloga e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rôka — e in é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fundamentalízem — zma m (ȋ) nazor, ki zahteva, da se kdo dosledno drži načel svoje ideologije: nasprotovati fundamentalizmu / nacionalni, rasni fundamentalizem ∙ islamski fundamentalizem versko gibanje, ki zahteva popolno zvestobo koranu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ímperativ — a m (ȋ) 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mêhek — in mehák mêhka o tudi ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obtôžba — e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
petícija — e ž (í) (višjim) organom oblasti namenjena pismena izjava za ureditev kake splošne zadeve; prošnja, zahteva: izročiti, predložiti peticijo; v peticiji se zahteva prepoved atomskih poskusov; peticija (poslana) na ministrstvo, vlado / peticijo je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pozív — a m (ȋ) 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor // list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
