Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
blagougódje — a s (ọ̑) zastar. ugodje, zadovoljstvo: vzklikati od blagougodja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ekstátičen — čna o prid. (á) nanašajoč se na ekstazo; zamaknjen, zanosen: ekstatično stanje / ekstatičen govor, ples / ekstatično veselje ekstátično prisl.: ekstatično vzklikati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
frenétičen — čna o prid. (ẹ) knjiž. buren, hrupen: frenetičen aplavz; frenetičen smeh; frenetično žvižganje // divji, razbrzdan: frenetičen ples / frenetično navdušenje frenétično prisl.: frenetično vzklikati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pozív — a m (ȋ) 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor // list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vesêlje — a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // … Slovar slovenskega knjižnega jezika
víkati — am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vròč — tudi vróč óča e prid. (ȍ ọ; ọ̄ ọ) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzklíkanje — a s (ȋ) glagolnik od vzklikati: spodbujati vzklikanje; dolgotrajno, navdušeno vzklikanje; vzklikanje gesel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zanôsen — sna o prid., zanôsnejši (ó ō) ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik; biti zanosen // ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede; z zanosno kretnjo je pokazal… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žívio — tudi žívijo medm. (ȋ) 1. izraža a) slavljenje, poveličanje: živio predsednik, zmagovalec b) navdušenje, odobravanje: ob čudovitih prizorih so gledalci vzklikali: živio // pri nazdravljanju izraža voščilo in poziv, da se izpije: na zdravje, na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
