Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
nèvročljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) ptt ki se ne da vročiti: nevročljiva pošiljka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spís — a m (ȋ) 1. literarno, strokovno besedilo, navadno krajše: napisati, objaviti spis / izvirni spisi in prevodi; literarni, znanstveni spis; poučni spisi za mladino; sramotilni spis; zbrani spisi slovenskih pisateljev zbrana dela 2. besedilo,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tôžba — e stil. é ž (ó) 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vročeválec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) adm., ptt kdor v predpisani obliki izroča pisemsko pošiljko, listino naslovniku: vročiti dokument po vročevalcu / delovno mesto kurirja vročevalca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vročítev — tve ž (ȋ) glagolnik od vročiti: vročitev odločbe; vročitev pošiljke, telegrama; datum vročitve ♦ jur. pooblaščenec za vročitve kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
