vročítev

vročítev: -tve ž (ȋ) glagolnik od vročiti: vročitev odločbe; vročitev pošiljke, telegrama; datum vročitve ♦ jur. pooblaščenec za vročitve kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje

Игры ⚽ Поможем написать реферат

Look at other dictionaries:

vročílen — lna o prid. (ȋ) nanašajoč se na vročitev: vročilni organ / vročilna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo opravljene vročitve … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vročítven — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na vročitev: vročitveni postopek / vročitveno potrdilo vročilnica … Slovar slovenskega knjižnega jezika

Mark and share
Search through all dictionaries
Translate…
Search Internet

Share the article and excerpts