- ugovárjanje
- -a s (ȃ) glagolnik od ugovarjati: ne prenese ugovarjanja; ostro ugovarjanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ugovárjanje
Look at other dictionaries:
góbec — bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval … Slovar slovenskega knjižnega jezika
góflja — e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
káčiti — im nedov. (á ȃ) knjiž. zelo jeziti, dražiti: ugovarjanje ga je kačilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oponíranje — a s (ȋ) knjiž. nasprotovanje, ugovarjanje: njegovo oponiranje ga je razjezilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oporéčništvo — a s (ẹ̑) knjiž. oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: politično, umetniško oporečništvo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
otrésanje — a s (ẹ) glagolnik od otresati: otresanje prahu s čevljev / otresanje sadnega drevja / otresanje z glavo ● pog., slabš. otresanje jezika kritiziranje, ugovarjanje ◊ šport. otresanje mišic gibi za sproščanje mišic … Slovar slovenskega knjižnega jezika
togôta — e ž (ó) 1. velika stopnja jeze, razdraženosti: togota ga je minila; ekspr. pograbila, prijela ga je togota; njeno ugovarjanje ga je spravilo v togoto; ekspr.: divja togota; izbruhi togote / ekspr. jokati, tresti se od togote; v togoti je zagrabil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zamašíti — ím dov., zamášil (ȋ í) 1. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: zamašiti razpoke, špranje; zamašiti luknjo s papirjem / zamašiti steklenico z zamaškom / ekspr. zvezali so ga in mu zamašili usta / ekspr. z obema rokama si je zamašil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
