čmokáti — ám nedov. (á ȃ) redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: čmokati po blatu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cmokánje — a s (ȃ) glagolnik od cmokati: odvadi se že enkrat cmokanja pri jedi / sliši se cmokanje čevljev, ki se ugrezajo v razmočeno ilovico / cmokanje zaljubljencev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čvekáti — ám nedov. (á ȃ) 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati // govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pocmokáti — ám dov. (á ȃ) krajši čas cmokati: popil je mošt in pocmokal / pocmokati z ustnicami ● pog., šalj. stisnil jo je k sebi in pocmokal večkrat poljubil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pocmokávati — am nedov. (ȃ) v presledkih cmokati: govoril je in vmes pocmokaval … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žórgati — am nedov. (ọ̑) nar. vzhodno cmokati, čofotati: v slabih čevljih ji je žorgala voda žorgajóč a e: žorgajoča brozga … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žvekáti — ám nedov. (á ȃ) 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami žvekajóč a e: žvekajoča zemlja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
