cedírati — am dov. in nedov. (ȋ) jur. prenesti terjatev na drugo osebo, odstopiti (terjatev) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dubiózen — zna o prid. (ọ̑) knjiž. dvomljiv, nezanesljiv, negotov: dubiozna prognoza zdravnika ♦ ekon. dubiozna terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvomljív — a o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iztožíti — in iztóžiti im dov. (ȋ ọ) s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: tožil je in iztožil; iztožiti dolg, terjatev / iztožiti pravico do poti čez travnik / iztožila je dolžnika iztožíti se in iztóžiti se knjiž., redko povedati vse,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izvršljív — a o prid. (ȋ í) knjiž. izpolnljiv, izvedljiv: izvršljiv načrt; izvršljiva naloga ♦ jur. izvršljiva odločba, sodba, terjatev odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastárati — am dov. (ȃ) 1. jur. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara 2. zaradi dolgega obstajanja postati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastáva — 1 e ž (ȃ) 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastáven — 1 vna o prid. (ȃ) nanašajoč se na zastavo, kos tkanine: zastavni drog / zastavna kombinacija pri signaliziranju ♦ navt. zastavni vozli vozli na vrvi, ob katere se privezujejo signalne zastavice; zastavna vrv vrv za dviganje in spuščanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cedènt — ênta in énta m (ȅ é, ẹ) jur. upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo, odstopnik (terjatve) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cesionár — ja m (á) jur. oseba, na katero preide odstopljena terjatev, prevzemnik (terjatve) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
