Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
akórdičen — čna o prid. (ọ) muz. nanašajoč se na istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov: akordična spremljava / akordična masivnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
eksercícije — cij ž mn. (í ȋ) 1. rel. sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; duhovne vaje: velikonočne eksercicije 2. star. urjenje telesnih ali duševnih sposobnosti: glasbena spremljava olajšuje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
figúra — e ž (ȗ) 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke / na vrčih so vrezane različne … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glásben — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina; sistematična glasbena vzgoja; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
harmóničen — čna o prid. (ọ) ubran, skladen: harmonične barve; harmonična celota / harmonični odnosi; harmonično sožitje narodov / harmoničen človek; harmonična osebnost / harmoničen razvoj otroka / harmonična spremljava; harmonične značilnosti skladbe ◊ agr … Slovar slovenskega knjižnega jezika
homofoníja — e ž (ȋ) muz. večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi harmonična spremljava: skladba v homofoniji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klavírski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na klavir: klavirske tipke / klavirska spremljava / klavirski večer ♦ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali instrumentalno vokalne skladbe za klavir; klavirski koncert koncert za klavir in orkester;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèharmóničen — čna o prid. (ȅ ọ) neubran, neskladen: neharmonične barve / neharmoničen razvoj otroka / spremljava petja je bila neharmonična … Slovar slovenskega knjižnega jezika
orkestrálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na orkester: orkestralni instrumenti / orkestralna izvedba, spremljava / orkestralna glasba; orkestralna partitura, sonata / sedeti v orkestralnem prostoru orkestrskem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
