harmóničen

harmóničen
-čna -o prid. (ọ́) ubran, skladen: harmonične barve; harmonična celota / harmonični odnosi; harmonično sožitje narodov / harmoničen človek; harmonična osebnost / harmoničen razvoj otroka / harmonična spremljava; harmonične značilnosti skladbe ◊ agr. harmonična prehrana prehrana, ki vsebuje vse potrebne snovi za zdrav razvoj organizma; fiz. harmonično nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga, sinusno nihanje; mat. harmonična vrsta vrsta recipročnih vrednosti naravnih števil; muz. harmonična lestvica molova lestvica z zvišano sedmo stopnjo harmónično prisl.: harmonično grajeno telo; harmonično razvita osebnost; harmonično sodelovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать реферат

Look at other dictionaries:

  • Bernhard Eschenbach — (* 1767; † 1852) war ein deutscher Instrumentenbauer. Eschenbach erfand den direkten Vorläufer des Harmoniums, die Aeoline, die dieser mit seinen Cousin Johann Caspar Schlimbach (1777 1861) um 1810 in Bad Königshofen gebaut hat. Schlimbach hatte… …   Deutsch Wikipedia

  • enovít — a o prid. (ȋ) 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota 3. knjiž.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • harmónski — a o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na harmonija 2: harmonska barvitost; harmonska in ritmična pravila zborovske skladbe / harmonski interval istočasno zvenenje dveh tonov; višji harmonski toni alikvotni toni 2. redko harmoničen: harmonski razvoj… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lepodúšen — šna o prid. (ū ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: biti lepodušen estet …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lepodúšniški — a o prid. (ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: bil je lepodušniški meščanski izobraženec …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lepodúšnost — i ž (ū) knjiž. harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: značilne poteze lepodušnosti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zákon — óna m (á ọ) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”