spletati — splȅtati (što, se) nesvrš. <prez. splȅćēm, pril. sad. splȅćūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. splesti ETIMOLOGIJA vidi splesti … Hrvatski jezični portal
bútarica — e ž (ú) manjšalnica od butara: povezati suhljad v butarico / butarica zobotrebcev / spletati butarico za cvetno nedeljo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gnézdo — a s (ẹ) 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kráncelj — na in clja [cǝl] m (á) nižje pog. venec: plesti, spletati krancelj ∙ pog., šalj. vzel ji je krancelj nedolžnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lás — ú in a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ovíjati — am nedov. (í) 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prámen — éna m (á ẹ) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
splétanje — a s (ẹ̑) glagolnik od spletati: spletanje kit, mreže / spletanje zarote … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vênček — čka m (é) 1. manjšalnica od venec: spletati venček; venček iz marjetic / poročni venček / rožni venček ∙ šalj. izgubiti venček izgubiti nedolžnost; zapeti venček narodnih (pesmi) v enoto povezano skupino ♦ gastr. beli, neocvrti vodoravni pas… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vênec — nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage … Slovar slovenskega knjižnega jezika
