- šíbka
- -e ž (ȋ) žarg., teh. kovinska paličica, navadno lita: preprogo so pritrdili na stopnišče s šibkami iz medi / uliti jeklo v šibke
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
šíbka
Look at other dictionaries:
šíbek — stil. šibák šíbka o stil. ó prid., šibkéjši (í ȃ í) 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek // ki ima majhno sposobnost prenašati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
şipca — ŞÍP//CĂ şipcaci f. Scândură lungă şi îngustă, de formă paralelipipedică, folosită în lucrări de tâmplărie şi de dulgherie; leaţ. şipca de fixare. /<bulg. šibka Trimis de siveco, 26.08.2008. Sursa: NODEX … Dicționar Român
şipcă — ŞÍPCĂ, şipci, s.f. Fiecare dintre bucăţile de lemn subţiri şi lungi (de formă paralelipipedică) folosite în lucrări de tâmplărie sau de dulgherie. – Din bg., scr. šipka. Trimis de LauraGellner, 30.04.2004. Sursa: DEX 98 ŞÍPCĂ s. leaţ, (pop.)… … Dicționar Român
cezúra — e ž (ȗ) 1. lit. odmor v verzu sredi stopice, zareza: cezura v heksametru; moška ali krepka cezura za poudarjenim zlogom; ženska ali šibka cezura za nepoudarjenim zlogom; pren. ta pojav predstavlja v razvoju globoko cezuro 2. muz. kratka pavza… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpeljáva — e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
moževáti — újem nedov. (á ȗ) ekspr. moško se pogovarjati, razpravljati: ob sobotah so hodili moževat v gostilno; moževati o delu in politiki / visoke plavolaske so moja šibka plat, je moževal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
solítrast — a o prid. (í) pokrit s solitrom: bele solitraste stene ♦ kem. solitrasta kislina šibka kislina, ki se uporablja pri sintezi barvil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tóčka — e ž (ọ̑) 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
