Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
egoístičen — čna o prid. (í) ki upošteva samo svoje koristi, sebičen: egoističen človek / izkoristil je položaj v egoistične namene; egoistično ravnanje staršev egoístično prisl.: egoistično vzgojeni otroci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hvalísavec — vca m (ȋ) kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: bil je lažnivec in sebičen hvalisavec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kompromísar — ja m (ȋ) nav. slabš. kdor (rad) dela kompromise; nedoslednež, nenačelnež: nikdar ni bil kompromisar; sebičen kompromisar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krút — a o prid., krútejši (ȗ ū) ki v svojem ravnanju, dejanju zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja nepopustljivo nasilje, nepopustljiv pritisk: krut človek, sovražnik; krut in sebičen je / krut odnos do ujetnikov; kruta strogost / to so bili… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèsebíčen — čna o prid. (ȅ ȋ) ki ni sebičen: nesebičen človek; izkazal se je kot nesebičen prijatelj / dal mu je nesebičen nasvet; nesebična ljubezen nèsebíčno prisl.: nesebično ravnati; nesebično je služil svojemu narodu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogóltnik — a [u̯t] m (ọ̑) redko požrešnež, lakomnež: bil je sebičen pogoltnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samoljúben — bna o prid. (ú ū) ki pretirano vrednoti samega sebe: samoljubni in domišljavi ljudje; fant je zelo samoljuben / odgovoril je s samoljubnim nasmehom // zastar. sebičen: pohlepen in samoljuben človek / samoljubni nameni samoljúbno prisl.:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samopáš — in samopàš áša e prid. (ȃ; ȁ á) zastar. 1. ki se hoče sam pasti: samopaša žival 2. oblasten, samovoljen: samopaši graščaki 3. sebičen: bil je razvajen in samopaš otrok in samopàš prisl. (ȃ; ȁ) star. oblastno, samovoljno: samopaš ravnati s kom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samopášen — šna o prid. (ā) knjiž. 1. oblasten, samovoljen: samopašni plemiči; bil je zloben in samopašen / njegovo samopašno ravnanje // objesten, predrzen: samopašni fantje / samopašne opazke 2. sebičen: samopašen otrok / imel je samopašne namene samopášno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samopášnež — a m (ȃ) knjiž., ekspr. 1. oblasten, samovoljen človek: pokoravali so se samopašnežem / njen mož je bil samopašnež in trinog // objesten, predrzen človek: takrat so trgovski samopašneži postali zaskrbljeni 2. sebičen človek: ta samopašnež skrbi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
