izgóvor — a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izluščeváti — újem nedov. (á ȗ) spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote izluščeváti se knjiž. postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izluščíti — in izlúščiti im tudi zluščíti in zlúščiti im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèrazlóčen — čna o prid. (ȅ ọ ȅ ọ̄) ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom; zaslišal je nerazločen šum; mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava; nerazločna pisava / nerazločne slutnje ● zastar. nerazločna snov nedeljiva,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prerazlóčen — čna o prid. (ọ ọ̄) preveč razločen, jasen: glasovi so bili prerazločni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razločíti — in razlóčiti im dov. (ȋ ọ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rokopís — a m (ȋ) 1. z roko napisano besedilo: pretipkati rokopis; rokopis Prešernove pesmi; rokopis in tipkopis / po pisateljevi smrti so njegove rokopise dali v knjižnico osnutke, zapise njegovih del ∙ njegovo novelo sem bral še v rokopisu še pred… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
