Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dóktorski — a o prid. (ọ) nanašajoč se na doktorje: a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèrazločljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) 1. knjiž. neločljiv, nerazdružen: to dvoje je nerazločljivo / ekspr. nerazločljiva prijatelja 2. star. nerazločen, nejasen: nerazločljivo šepetanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šepèt — éta m (ȅ ẹ) glagolnik od šepetati: pogovor je prešel v nerazločen šepet; skrivnosten šepet / šepet morja / govoriti s šepetom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skúpek — pka m (ȗ) navadno s prilastkom kar je iz več skupaj stoječih, se nahajajočih stvari, ki tvorijo celoto: skupek atomov; skupki gub na oblačilu; nerazločen skupek poslopij / skupek glasov / skupek prsti kepa, gruda; skupek steklenic na mizi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šúm — a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žíg — a m (ȋ) 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
