ravnotéžje

ravnotéžje
-a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • lovíti — ím nedov. (ȋ í) 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ravnotéžnosten — tna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežnostne vaje / s telovadbo izboljšati ravnotežnostni čut čut za ravnotežje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vzdrževáti — újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju // delati, da se kaj ohranja v… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zbalansírati — am tudi izbalansírati am in zbalancírati am tudi izbalancírati am dov. (ȋ) 1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo 2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo zbalansíran …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • baláns — a m (ȃ) fin. ravnotežje, uravnoteženje: doseči balans proizvodnje in potrošnje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • balánsa — e ž (ȃ) redko 1. ravnotežje: pri plesu je treba držati balanso 2. balanca: peljati kolo za balanso …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • balansírati — in balancírati am nedov. (ȋ) 1. loviti ravnotežje: balansirati na ograji, po vrvi; balansira z rokami; pren. balansirati med dvema strankama 2. preh. držati v ravnotežju: natakar spretno balansira krožnike / med pogovorom je lahkotno balansirala …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • biolóški — a o prid. (ọ̑) nanašajoč se na življenje organizmov: biološki učinek rentgenskih žarkov; oslabljena biološka odpornost ljudi; biološka potreba; biološko ravnotežje / biološka vrednost beljakovin // nanašajoč se na biologe ali biologijo: biološki …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cúpkati — am nedov. (ȗ) kor. poskakujoč loviti ravnotežje: plesalka je preveč cupkala …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • čútnica — e ž (ȗ) 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”