lovíti — ím nedov. (ȋ í) 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ravnotéžnosten — tna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežnostne vaje / s telovadbo izboljšati ravnotežnostni čut čut za ravnotežje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzdrževáti — újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju // delati, da se kaj ohranja v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zbalansírati — am tudi izbalansírati am in zbalancírati am tudi izbalancírati am dov. (ȋ) 1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo 2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo zbalansíran … Slovar slovenskega knjižnega jezika
baláns — a m (ȃ) fin. ravnotežje, uravnoteženje: doseči balans proizvodnje in potrošnje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
balánsa — e ž (ȃ) redko 1. ravnotežje: pri plesu je treba držati balanso 2. balanca: peljati kolo za balanso … Slovar slovenskega knjižnega jezika
balansírati — in balancírati am nedov. (ȋ) 1. loviti ravnotežje: balansirati na ograji, po vrvi; balansira z rokami; pren. balansirati med dvema strankama 2. preh. držati v ravnotežju: natakar spretno balansira krožnike / med pogovorom je lahkotno balansirala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
biolóški — a o prid. (ọ̑) nanašajoč se na življenje organizmov: biološki učinek rentgenskih žarkov; oslabljena biološka odpornost ljudi; biološka potreba; biološko ravnotežje / biološka vrednost beljakovin // nanašajoč se na biologe ali biologijo: biološki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cúpkati — am nedov. (ȗ) kor. poskakujoč loviti ravnotežje: plesalka je preveč cupkala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čútnica — e ž (ȗ) 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega … Slovar slovenskega knjižnega jezika