- ravnotéžen
- -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.