Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
fín — a o prid., finéjši (ȋ) 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren / fino govorjenje, vedenje / iron. fine… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèrahločúten — tna o prid. (ȅ ū) ki ni rahločuten: nerahločutna, celo groba ženska / nerahločutno govorjenje / evfem. nerahločutno ravnanje, vedenje brezobzirno nèrahločútno prisl.: nerahločutno spraševati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nežnočúten — tna o prid. (ū) knjiž. rahločuten, obziren: to je zelo nežnočuten človek / nežnočutni pomisleki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prefín — a o prid. (ȋ) 1. preveč fin: kupila si je prefino blago / prefina je za tega človeka / prefin je, da bi to rekel preveč rahločuten, obziren 2. ekspr. zelo fin: občudoval je njene prefine ustnice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rahločútnež — a m (ȗ) ekspr. rahločuten človek: ta film ni primeren za rahločutneže; rahločutneži in bojazljivci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tankočúten — tudi tenkočúten tna o [druga oblika tǝn] prid. (ū) 1. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj: tankočuten bralec, opazovalec; tankočuten estet, umetnik / tankočuten opis dogodka izostren, prefinjen; tankočuten posluh za družbeno dogajanje 2. knjiž … Slovar slovenskega knjižnega jezika
