prisluškoválec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor prisluškuje: govorila sta brez prisluškovalca; prisluškovalec za vrati / bil je prisluškovalec proti svoji volji nehote je moral poslušati / knjiž. tankočuten prisluškovalec ljudem, rodni zemlji // kdor zbira podatke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tanko... — tudi tenko... [druga oblika tǝn] prvi del zloženk nanašajoč se na tanek: tankodebeln, tankokožen, tankolas, tankonog, tankoplasten; tankočuten, tankoslušen, tankovestnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tankoslúšen — tudi tenkoslúšen šna o [druga oblika tǝn] prid. (ū) 1. ki ima oster sluh: tako je tankoslušen, da sliši najmanjši šum; tankoslušna žival / tankoslušno uho 2. knjiž. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj; tankočuten: tankoslušen bralec;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tankoslúten — tudi tenkoslúten tna o [druga oblika tǝn] prid. (ū) knjiž. tankočuten: tankoslutna ženska / tankosluten estetski čut izostren, prefinjen … Slovar slovenskega knjižnega jezika