protislóvje

protislóvje
-a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje: v knjigi je več protislovij / priti v protislovje z lastno trditvijo 2. nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama: odpravljati, reševati protislovja; človek je poln protislovij; protislovja sodobne družbe; protislovje med željami in potrebami / dialektično protislovje ◊ filoz. protislovje odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama; načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; soc. enotnost protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно решить контрольную?

Look at other dictionaries:

  • antinomíja — e ž (ȋ) knjiž. nasprotnost, protivnost med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama, protislovje: avtor si predstavlja svet v izrazitih kontrastih in antinomijah; človeške, razredne antinomije; nerazrešljive antinomije; antinomije v družbi ♦ filoz.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kontradíkcija — e ž (í) knjiž. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje; protislovje: opozoril je na kontradikcije v njegovi knjigi / zašel je v kontradikcijo; biti v kontradikciji s čim ♦ filoz. odnos med dvema protislovnima pojmoma,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nèukinljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) publ. neodpravljiv: neukinljivo protislovje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • paradóks — a m (ọ̑) misel, trditev, ki temelji na neskladju s splošno veljavnim, priznanim: ni mogel razumeti paradoksa, da je človeku prekratek čas lahko tudi predolg; značilen dialektični paradoks; paradoks o združitvi nezdružljivega; najti razlago za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • protiréčje — a s (ẹ̑) star. protislovje, nasprotje: protirečja v drami …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • protislóven — vna o prid. (ọ̑) nanašajoč se na protislovje: protislovna izraza; njuni stališči sta protislovni / o njegovi usodi krožijo protislovne govorice nasprotujoče si govorice / protisloven človek ♦ filoz. protislovna pojma pojma, izmed katerih eden… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razrešíti — in razréšiti im dov. (ȋ ẹ) 1. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razrešiti uganko; razrešiti znamenja na pergamentu; kar ga je dolgo mučilo, se je razrešilo samo od sebe / hotel je razrešiti vse skrivnosti narave… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razvozláti — ám dov. (á ȃ) odstraniti vozel, vozle: razvozlati vrv / vozla ni mogel razvozlati / razvozlati klobčič // ekspr. rešiti, razrešiti: razvozlati problem, uganko; končno je razvozlal skrivnost; tudi to vprašanje se bo razvozlalo / razvozlati šifre… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ujéti — ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela /… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • uteléšati — am nedov. (ẹ) 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”