Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
avktoriálen — lna o prid. (ȃ) lit. nanašajoč se na vsevednega pripovedovalca: avktorialna pripoved / avktorialni pripovedovalec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bajálec — lca [u̯c] m (ȃ) 1. knjiž. ljudski pripovedovalec: slovel je kot pesnik in bajalec 2. redko, po ljudskem verovanju kdor čara; čarovnik: v čarih izveden bajalec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kozêr — ja m (ȇ) knjiž. duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec: med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv // kdor piše kozerije: bil je duhovit kozer in prevajalec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
olépšati — am dov. (ẹ̑) 1. narediti kaj (bolj) lepo: olepšati balkon z rožami / z vinom si je skušal olepšati življenje / olepšala se je za ples olepotičila 2. opisati, prikazati kaj lepše, kot je: pripovedovalec je dogodek precej olepšal olépšan a o: s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomŕkniti — em dov. (ŕ ȓ) knjiž. postati mrk, nerazpoložen: pripovedovalec je pomrknil in utihnil / obraz mu je pomrknil, ko je slišal novico ● knjiž., redko mesec se je skril za oblak in dolina je pomrknila postala mračna, temna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
priobčeválec — lca [u̯c in lc] m (ȃ) zastar. pripovedovalec: priobčevalcu niso oporekali … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripovedáč — a m (á) zastar. pripovedovalec: pripovedač je umolknil ● zastar. priznani pripovedač je napisal nov roman pripovednik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripovédkar — ja m (ẹ̑) knjiž., redko pripovedovalec ali pisec pripovedk: ljudski pripovedkar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripóvednik — tudi pripovédnik a m (ọ̑; ẹ̑) 1. kdor piše zlasti prozna pripovedna dela: slovenski pripovedniki; pesniki in pripovedniki / ta pisatelj je rojen pripovednik 2. redko pripovedovalec: pripovednik je povedal več pravljic … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripovedoválka — e [u̯k] ž (ȃ) ženska oblika od pripovedovalec: zgovorna pripovedovalka / pripovedovalka pravljic … Slovar slovenskega knjižnega jezika
