orákelj — klja m (á) 1. pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj // prerokba: razvozlati orakelj; njegove besede so zvenele kot orakelj 2. knjiž. prerok: bil je pravi pesniški orakelj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prerókinja — e ž (ọ̄) ženska oblika od prerok: judovski preroki in prerokinje; poslušal jo je kakor prerokinjo / dobra prerokinja si bila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
profét — a m (ẹ̑) knjiž. prerok: imeli so ga za profeta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prôrok — óka m (ó ọ) zastar. prerok: proroku nihče ni verjel / ne poslušajte krivih prorokov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stározavézen — zna o prid. (ȃ ẹ̑) nanašajoč se na staro zavezo: starozavezne zgodbe / starozavezni preroki ∙ knjiž. govori kot starozavezni prerok vzvišeno, dostojanstveno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vstáti — vstánem dov. (á ȃ) 1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali; hitro, sunkovito vstati; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu odstopiti mu sedež // spraviti se v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zloslúten — tna o prid. (ū) knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom // ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget; vprašal je z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zváti — zóvem nedov., zvál (á ọ) star. 1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč 2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok ● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
